IZLET NA ZELENO JEZERO – NEKOMERCIALNA RAZLIČICA OPISA DOGODKA

(slikice so na dnu strani)

Torej, končno!

Tudi PLK-jevci smo si končno drznili odpraviti na potop v to famozno avstrijsko Zeleno jezero. Pravzaprav je bil izlet prav lep in tudi dejansko doživeto ni bilo nič bolj daleč od pričakovanj, ki so jih v nas zbujale prekrasne fotografije potopov v jezeru z interneta.

Že sama pot do tja je bila doživetje. GPS nas je iz Kopra želel na vsak način peljati preko Kranja in čez Jezersko, a Maribor in Štajerska sta že po duši bliže. Od Maribora do Tagrösa, vasice, ki nosi laskavi naziv »najlepša izletniška točka Stajermarka« pa je le ura in pol vožnje po avtocestah in avtomobilskih cestah in le zadnjih 15 km je, kot bi se peljali na naše lokalno blatno Vanganelsko jezero.

Pri Šentilju poučna tabla na Avstrijski strani razlaga, da je največja dovoljena hitrost na avtocestah 130 km/h, na hitrih cestah pa 100 km/h. Enako kot pri nas. Koliko je po naseljih pa sem spregledal. Glavni problem je pravzaprav bil uganiti ali se vozimo po avtocesti ali hitri cesti. Izgleda, da v Avstriji ne velja zelena za avtoceste in modra za hitre ceste, saj so bile vse table modre. Le oznake za počivališča so bile DARS-ovo zelene barve. Morda pa so to oznake za EKO počivališča? Zato smo se v glavnem držali modrih 100km/h in v bližini zelenih počivališč 130 km/h, dokler ni prišel mimo kak prometni znaki z omejitvijo hitrosti na 130, tako da ni bilo dileme, da je tu dovoljeno 130. Enako na izhodu iz naselij, kjer je na znaku pisalo konec omejitve hitrosti 60 ali celo 80. Tako smo vsaj vedeli, kdaj smeš voziti hitreje, pa čeprav je bila cesta tako ovinkasta, da bi naši DARSOVCi zaukazali 80.

Vsekakor se je ura in pol vožnje iz Maribora mimo ene velike zelene mlake končala v Tagrösu, na velikem peščenem parkirišču s TIC-em v lični mali brunarici. Prazno parkirišče nam je dalo misliti, da smo morda med prvimi danes in bo užitek opraviti potop v gorski samoti. V TICu smo plačali po 10 evrov po glavi za TauchParkingKarto. Mlada gospodična (Borut bi rekel miška) nas usmeri, naj gremo kar naprej in parkiramo čim bliže jezera, da ne nosimo opreme. In res, za tremi ovinki naprej, še en ogromen parking tik ob gostilni, zabasan z avtomobili in potapljači v vseh fazah preoblačenja. Mimo nas so že odhajali možje v popolnih potapljaških viteških opravah, z bibombolami, metuljčki, mlinčki, dvanajst litrskimi kisikovkami, reflektorji  … nazaj pa so vračale horde umazanih, mokrih, izmučenih in premraženih … in nam povzročali dvome, da se nismo morda ušteli. Da ni to Zeleno jezero morda kako globoko visokogorsko jezero, ki zahteva ustrezne priprave, preračun ekvivalentne globine in redukcijo hitrosti dviganja in deko postaj. Morda pa beseda »vodostaj 6m« pomeni, da je voda 6m nad normalno in je torej globina toliko bolj zahtevna?

Alora, najprej sprehod do jezera v civilu. Za gostilno kratka potka navzdol in prekrasen razgled na zeleno gladino ledeniškega jezera, obdano z visokimi gorami in zelenimi smrekami. Na obali na desetine potapljačev. Cvetni prah in pokošena trava so površino tu prekrili z rumeno umazanijo. V vodi je mrgolelo in brbotalo. Eni so se podajali v vodo, drugi so pred tem že modro odklapljali rezervne deko kisikarice in jih odlagali med korenine dreves na obali, tretji, že mokri, so šklepetali in obupavali nad videnim v primerjavi s številom prevoženih kilometrov do sem.

Hiter sprehod po obali nam je odkril skoraj v vsakem dostopnem kraju ob obali sedet  kakega potapljača v »I am just resting« položaju. Pod vodo so se videli potapljači, ki so tavali po prozorni vodi (vsaj od zunaj je izgledala tako čista). Na dnu so se lepo videli famozni hodeči kamni (menda imajo take samo še v slani puščavi v Kaliforniji), ki so se tu na dnu postavili v razne srčke in kroge z napisi tipa DIVERS ali B LOVES M ipd. Hiter intervju s par povratniki iz vode, kje je lepo, kam nam priporočajo da gremo, nam je z odgovori »Every where is the same – nothing to see« dal vedeti, da se bomo pač morali sami odločiti. In odločili smo se takole:

1. ok, po 350 km ni umika, gremo zanesljivo v vodo,
2. vodostaj 6m pomeni, da je jezero GLOBOKO 6m in se zato požvižgamo na pravila potapljanja v visokogorskih jezerih,
3. plavamo na zahod, proti mostičku, katerega ograja je štrlela iz vode, se tam slikamo za zanamce in še preden nam dekleta v mokrih oblekah zmrznejo, šibamo nazaj.

In smo šli. Potop v cvetni prah, nebeško prozorna modro zelena voda od blizu sploh ni to. Polna je plavajočih sedimentov, na dnu melišče, pesek in čudni krogi in srčki, bolj verjetno rezultat zdolgočasenih potapljačev kot pa prvih Ötzijev.

Podvodni ambient je bil krasen za razne minimalistične panoramske fotke z modrino, samo kaj ko sem moji dragi – mojemu badiju v dobrem in zlem pozabil povedati, da se moram oddaljiti od nje, da jo lahko slikam od daleč in tako povzročil nemir in komunikacijski šum, saj je reva skoz dirkala za mano in z roko klela, če se mi je zmešalo, da skoz bežim stran. Končno mostiček. Hvala bogu je bil tričetrt metra pod vodo. Če dobro slikam, bo izgledalo kot da smo vsaj 5m pod vodo. A le kako naj skrijem ves rumeni prah in plavajočo svinjarijo. Ah, dajte vsi stopiti na noge, se bomo slikali stoje na mostu, z vodo do kolen. Naj nekaj ostane za spomin na to skalo z brstečim drevescem sredi vode in s tremi premraženimi potapljači z otrplimi nasmehi. Temperatura vode v Celzijih je bila namreč identična vodostaju v metrih.

Na povratku nazaj do gomazišča potapljačev pod gostilno je bilo najlaže slediti sprehajalni potki en  meter pod vodo. Ha, si mislim, zdaj vidite, zakaj je dobro imeti stalno s seboj snorkel. Na obali še hiter vtis – videl sem reveža v krasni suhi obleki, kako je komaj stopal iz vode, s šklepetajočimi zobmi in od kolen navzdol z raztegnjenimi hlačnicami, polnimi ledene vode in si po tihem pravil: Boris, tvoja suha obleka je super, v njej se nacurlja vode le do gležnjev.

In zato sem, opogumljen z dosedanjim potopom, predal premraženo gospo v oskrbo in v toplo zavetje s hladnim pivom, sam pa sem se obrnil in odplaval, tokrat še v desno, s kompasom na sever. Nad potko meter pod menoj sem večinoma snorklal in fotkal travo in rožice, ki so bile morda še par dni nazaj na suhem, nazaj pa prečil po dnu s kompasom in srečal jato mladih rib (bolj podobne postrvim kot salpam). Žal si niso pustile blizu.

Pri avtu hitro preoblačenje in se pridružim ostalim, ki so v gostilni še vedno čakali na pivo. Natakarica, mlada a že vsega naveličana, molčeča in čemerna, kot da bi vsak dan morala postreči stotinam žejnih potapljačev, se je zbudila iz transa in začela razmišljati edino, ko sem jo poprosil, če mi lahko zamenja petdesetevrski bankovec v ZWEI MAL DREISIG.

Vse v vsemu, lep izlet, lepa narava, lepa masovna multi – kulti potapljaška družba, če izvzamemo, da sem prvič tudi v praksi doživel pol ure po potopu temperaturni »after drop« in to, da organizirani Avstrijci nimajo nikjer odrejenega prostora, kjer bi lahko brezskrbno nalepili kako našo PLK nalepko. Na prometni znak pa se ne spodobi. Pa tudi itak je že bil ves poln potapljaških nalepk.

Vsi smo si bili edini, da je bilo lepo, ampak zaenkrat ne čutimo več potrebe, da bi se tja kmalu spet vrnili. Razen, če se bomo tudi naslednjič nazaj grede ustavili v Mariboru v Trattoria Padrino, kjer ti pripravijo čudovita svinjska rebrca, za prste obliznit.

Na Grüner See pri Tagrösu smo šli Nejc in Teja, Boris in Danica in Tejin brat David, ki je bil odločno proti, da bi se tu šel apnejo. Z nami je skoraj bila tudi Irena, ki pa je zaradi logističnih ugodnosti s kolegi iz DRM doživela in preživela Zeleno jezero dan prej.

Vtise še sveže prelil na papir Boris Vuga, 30. maja 2015

Nazaj na dogodki v letu 2015 >>>

1 2 ►